Jezero je zaradi rednega presihanja in pojavljanja pritegnilo raziskovalce že v 17. stoletju in je vse odtlej predmet mnogih preučevanj in občudovanj. Obsežna jezerska trstišča nudijo zavetje, hrano in možnost gnezdenja številnim vodnim in drugim vrstam ptic. Za celo vrsto vodnih in močvirskih ptic je Cerkniško jezero eno od najpomembnejših gnezdišč v Sloveniji, mnoge vrste se na njem ustavljajo ob preletih, nekatere pa tod tudi prezimujejo. Zato je Cerkniško jezero pomembna ornitološka lokacija. Cerkniško jezero se v poletnem času običajno popolnoma osuši. Ob upadanju vode se na dnu jezera pod debelo plastjo jezerskih naplavin pokažejo globoki požiralniki. To največje slovensko kraško polje je za obiskovalce pravi magnet v vseh letnih časih.
www.notranjski-park.si
Rakov Škocjan je 3 km dolga kraška dolina, ki je nastala po udrtju jamskega stropa. Potok Rak izvira v Zelških jamah, se vzdolž doline obogati z vodami izpod Javornikov in ponika v Tkalci jami. Za Rakov Škocjan so značilne visoke previsne stene, več udornic in dva naravna mostova – ostanka nekdanjega jamskega stropa. Po dolini je speljana naravoslovna učna pot.
Cerkniško polje je največje kraško polje na Notranjskem (70 km2). Njegovo vzhodno obrobje je iz slabo prepustnega zgornjetriasnega in jurskega dolomita, zato so vzhodni dotoki na polje površinski: Šteberščica, Lipsenjščica, Žerovniščica in na severovzhodu Cerkniščica. Zahodni del sestavljajo prepustni kredni apnenci, pobočja Javornikov pa se strmo spuščajo do polja. Ob njihovem vznožju je veliko število kraških izvirov, ki prinašajo vode iz javorniškega podzemlja pa tudi iz Loške doline. Skupaj s površinskimi pritoki dajo dovolj vode, da je večji del leta napolnjeno svetovno znano presihajoče Cerkniško jezero.
Planota Menišija se vleče od Blok na jugovzhodu proti Rovtarskemu hribovju na severovzhodu. Z njim se stika v ozkem pasu med Vrhniko in Logatcem ter loči Ljubljansko barje od Notranjskega podolja. Za planoto je značilen razgiban in vrtačast kraški relief med 700 in 800 m nadmorske višine. Z izjemo nekaj metrov dolgega izvira Brejnice nima površinskih voda in vodotokov. Na planoti je bilo v preteklosti jezero, o čemer pričajo ponorne jame. Na območju Menišije je bilo do sedaj registriranih 128 jam in brezen.
Iška in Zala sta gorska vodotoka, ki sta s svojimi pritoki v dolomite in apnence vrezala izraziti soteski. Zala izvira na zahodnem robu Vidovske planote, Iška pa na severni strani Bloške planote v bližini naselja Lužarji. Mnogi manjši izviri Iško že v srednjem toku napolnijo v mogočnejši potok, ki preko številnih brzic in slapov teče proti Vrbici, kjer se združi z Zalo. Vodotok, s skupnim imenom Iška, nato teče po soteski Iškega vintgarja proti Iški vasi in dalje proti Ljubljanskem barju.
Sleme Vidovske planote ima nadmorsko višino med 800 in 870 m in je ujeto med dolino vodotokov Cerkniščice na jugu in Iške na severu. V planoto se zajedajo doline vodotokov Opečnik, Jazbine in Štrukljevski potok na jugu. Otavska planota leži na prehodu med Menišijo in Vidovsko planoto in na okoli 800 m nadmorske višine. V planoto sta potoka Otavščica na severni in Mrzlek na južni strani urezala globoki dolini. Zaradi dolomitne kamninske osnove je na tem območju manj jam.
Edini daljši površinski dotok Cerkniškega jezera je več kot 30 km dolga Cerkniščica, v katero se zbirajo vode z roba Otavske, Vidovske in Bloške planote. Cerkniščica izvira v hribovitem področju Svetega Vida in Cajnarjev, izliva pa se v Rešeto. Zgornji del doline je ozek in globok, od Cajnarjev do Begunj je dno doline širše, bolj ravno in prekrito z rečnimi naplavinami. Na tem delu Cerkniščica pogosto poplavlja.
Slivnica leži nad Cerknico, na severno-vzhodni strani Cerkniškega jezera. Oblo sleme se dviga od Gradišča (858 m) na zahodu do najvišjega vrha Slivnice (1.114 m) na vzhodu. Hrib sestavljajo jurski dolomiti in deloma zakraseli apnenci.
Javorniki so gozdnata kraška planota, ki v sklenjenem pasu poteka od Postojnskih vrat in Malega Javornika do Mašuna in Leskove doline. Na severu ga obrobljajo Unško polje, dolina reke Rak, Cerkniško polje in Loška dolina, na jugozahodu pa Pivška kotlina. Zgrajeni so pretežno iz krednih apnencev in prepleteni z globokimi doli, uvalami, brezni in jamami. Ležijo na nadmorski višini med 600 in 1.200 m. Najvišji vrhovi so Veliki Javornik (1.268 m), Debeli vrh (1.273 m) in Dedna gora (1.293 m).
